Ko papir prenese vse.
Lani sem začela pisati nekoliko bolj zavestno in pogosto. Nekega dne sem namreč pohajkovala po trgovinah in začutila klic, da pogledam lep zvezek.
Zvezek? Uh, pa sem se prepustila temu klicu in ravno na eni od polic me je čakal čudovit svetlo moder zvezek. Takoj sem ga vzela. Po eni strani mi je bilo nenavadno, kako odločno je bilo moje telo ob tem dejanju, a sem se raje le prepustila.
Ta premik v meni me je močno spodbudil, da sem začela redno pisati. O svojih iskrenih mislih, pogledih, bolečinah, skrbeh ... Lahko bi rekla, da je bilo to skoraj terapevtsko pisanje. Prepustila sem se svoji roki, da je pisala ... Vse, kar mi je padlo na pamet ali v srce, sem prelila na papir. Neverjetno mi je bilo spremljati ta proces, kako sem pisala na začetku in kako se je to z vsakim dnem spreminjalo: moj način izražanja, pisanje ter spremljanje lastnih čustev. Pogosto se je zgodilo, da sem pisala, ne da bi karkoli načrtovala ali vedela, o čem bi rada pisala. Preprosto sem se prepustila.
To mi je resnično pomagalo, da sem se zbrala, začela bolj verjeti vase ter si z lahkoto dala prednost in se osredotočila nase. Več kot pol leta sem pisala skoraj vsak dan, nato pa se je ritem počasi umiril ... Ko sem se zatem ozrla nazaj, pa sem ugotovila, da v bistvu pišem že skoraj celo življenje.
Že odkar sem se naučila pisati, sem imela svoje dnevnike. Imela sem tudi Knjigo spominov, ki smo si jo v šoli podajali in si vanjo pisali sporočilca ter spomine. Med poukom sem si dopisovala s sošolci. To je bil zame najlažji način komunikacije z njimi, ko sem hodila v integracijo, in tako sem pogosto izvedela za vse šolske čenče. V času fakultete sem si zadala projekt 365 fotografij in misli, pisala sem pesmi, zgodbice in utrinke iz svojega življenja, z eno od prijateljic pa sva si celo nekaj časa pošiljali prava pisma. Skoraj vse v mojem življenju je bilo povezano s pisanjem. Še vedno si vse pomembne stvari rada zapišem ... Je pa res težava, ko moji papirji »dobijo noge«. Ko nekaj zapišem na listek, ga pozneje dobesedno ne najdem več. (smeh)
Sicer pa takrat, ko se zares prepustim pisanju, zares zaživim. Kot bi imela ob sebi prijateljico, ki le tiho posluša in sprejema moje besede — sprejema mene kot osebo z vsemi mojim mislimi in vsem, kar nosim v sebi.
Nekoč, ko ob sebi nisem imela nikogar, ki bi mu se lahko izpovedala ali zaupala, sem se obrnila na papir, vzela v roke pero in se izpovedala njemu. Zdi se mi, da mi je prav to zelo pomagalo, da se danes lažje izražam in bolje razumem sama sebe. Lažje mi je, ko vse te misli dam na papir, da ne krožijo več v moji glavi.
Skozi leta, ko sem šla skozi različne odnose, preizkušnje, pogovore in reševanja izzivov, pa sem ugotovila, da je včasih dovolj že to, da nekomu ponudimo svoj čas in prostor. Prostor, kje se lahko izpove, izrazi svoje misli in čustva, ponovno zadiha ter sčasoma sam uvidi pomembnost svojega sporočila. Tako kot je meni nekdaj pomagal papir, da sem nanj izlila svoje strahove in dvome ter za trenutek spoznala, da je vse to nekaj povsem človeškega. Da je normalno, da se tako počutimo.
Ta občutek podpore brez obsojanja in presojanja si želim prenesti tudi v svoje pogovore in odnose z vsemi, ki to potrebujejo.
Vsi namreč potrebujemo nekoga, ki nas zna aktivno poslušati in nas sprejme natanko takšne, kot smo.